Dolgo časa sem razmišljala, če se sploh lotim napisati kaj o S-he 384 quick dry laku, glede na to, da ni “uspela” niti ena izmed več kot sto posnetih fotografij.
Vijolični laki so sicer znani po temu, da jih je težje ujeti v objektiv, a tako hudega primera kot 384, še nisem imela. Razlog tiči verjetno tudi v tem, da se ponavadi držim stran od hladnih vijol, ker se “tepejo” z mojo toplo barvo polti.
Najprej sem se lotila slikanja v dnevni svetlobi. Vendar je, ne glede na to katero nastavitev na fotoaparatu sem uporabila, prišla ven modra barva. Čudovita modra, a niti približno realna. Bolj kot sem iskala pravi kot, nastavitve, osvetlitev bolj je lak na slikah zgledal moder.
Moj glavni osumljenec za problem je obilica modrega šimra, ki je viden na spodnji sliki.
Lak sem poslikala še v rumeni svetlobi, kjer pa je izpadel preveč topel, kljub opaznemu modremu šimru.
V resnici gre za vijolično sestavljeno iz tople baze in prevladujočega finega modrega šimra. Končni efekt je bolj kot ne hladna vijolična barva. Da mi ne pristoji, so mi že prvi dan rekli vsi moški člani našega gospodinjstva. Oče je celo vprašal, če sem se igrala s kladivom in pri tem uspela zadeti vseh deset prstov.
Pri meni je S-he 384 zdržal 4 dni (z nadlakom) brez večjih poškodb. Nanos ni bil problematičen. Pri laku mi je najbolj všeč skoraj metalik videz, vendar mi njegov hladen podton ne ustreza, tako da bo v bližnji prihodnosti zamenjal lastnico.
