Čeprav se sliši zelo enostavno, pa to vseeno ni. Najprej morajo biti izpolnjeni pogoji, da gobe sploh rastejo, potem pa…oja, potem jih je treba (samo) še najti. Za gobarjene je treba imeti žilico. Jaz jo najbrž imam, ker le redko pridem domov s prazno košarico. In seveda tudi gobarsko srečo.

Pri nas nabiramo večinoma le jurčke, ki jih najbolj poznamo in so najbolj pogosta užitna goba v naših gozdovih.

Jurček_MushroomsIn ko se enkrat oči privadijo na različno osvetlitev v gozdu, od skoraj popolne teme, do s soncem obsijanega terena, je treba le še oprezati za njimi.

Jurček_Mushrooms

Jurcek_Mushrooms

Koliko jih najdete na spodnji fotografiji? Tudi v gozdu jih je tako težko najti.

Jurcek_Mushrooms

Te mušnice so zelo barvite in zelo strupene. Imajo pa enako rastišče kot jurčki.

Strupene_Gobe_Poisoned_Mushrooms

Tako se je končal samo eden od preteklih toplih jesenskih dni. Poleg slastne gobove juhe, jih je nekaj pristalo v zmrzovalniku, nekaj sem jih vložila. Kostanj še čaka na pečenje. Morda ga celo Parokeetke spečemo skupaj.

Plodovi_JeseniDanes, ko tole pišem, je zunaj deževno in le šest stopinj Celzija. Še včeraj sem se pri 25-ih st. potila po bližnjih gozdovih. A tega dežja se pravzaprav veselim. “Po dežju gobe rastejo!”

En lep pozdrav vsem vam, ki ste gobarili z menoj.