Jeseni je na morju zelo lepo: spokojno, mirno, toplo… pravi balzam za dušo.
Doma megli ni bilo videti konca. Ne vem, kdaj nazadnje smo videli sonce. Megla naju je spremljala še polovico poti v južne kraje.
Na morju se ni veliko dogajalo. Bilo je potrebno samo enostavno užiti vsak dan posebej. Narava je ponujala neskončno veliko bogastva. Pridelali smo nekaj malega olivnega olja, nabirali mandarine, klepetali z domačini, pekli ribe…
Dež je bil dobrodošel…
… a spet se je kaj hitro pokazalo sonce.
Vse lepo hitro mine. Prehitro.
Adijo Dalmacija!
Nisem naredila veliko fotografij. Fotografija ne more nadomestiti tistega, kar se dotakne duše in ji da neizbrisen pečat. To je treba doživeti. Prikliče pa spomine, ob katerih postane toplo in prijetno na tih jesenski dan.
Naj bo današnji večer čaroben za vse vas.
