Ko se uresniči dolgoletna želja

Znati nemško tako dobro, da me ne morejo prodati v suženjstvo oz. da lahko mirno šopingiram, je želja stara nekaj desetletij (ja, vem, da sem stara ). A si nikakor nisva bili usojeni. Z učenjem sem začela že v osnovni šoli, a je interes v skupini hitro pojenjal in kmalu so tečaj ukinili. Pa je prišla srednja šola in kot gimnazijka jezikovne smeri, sem si že mela roke, da sedaj bom pa res znala.
Nope, šolski kurikulum je meni popolnoma nesmiseln in zame neuporaben. Naučila sem se goro besed, a nisem znala sestaviti navadnega kratkega stavka. Kaj naj rečem – sramota. Nato sem kar nekako obupala nad nemščino in se raje posvetila angleščini.

Pred enim letom pa je partner začel debato, da bi se pa midva res lahko naučila neke spodobno dobre nemščine. Realno nama lahko pomaga že v poslovnem življenju, pa tudi dosti gravitirava v Avstrijo in Nemčijo, tako da nikakor ne bi bila slaba naložba. Ker sem sama v osnovi pedagog, vem, da so individualne ure daleč najbolj uspešne. Veliko hitreje se naučiš, neprimerljiva pa je tudi sama kvaliteta znanja. Seveda moraš že v osnovi biti človek, ki mu takšen način ustreza IN imeti moraš dobrega učitelja.

Dragi je brskal na njegovem računalniku, jaz na svojem, oba pa sva prišla ven z istim imenom – Marco M. Wolf. Rojeni govorec nemščine, diploma iz nemščine in splošnega jezikoslovja, fantastične reference … pa poizkusimo.

Pred prvo učno uro sem bila kar nervozna – se bomo ujeli, bo res dober v razlagi, upam da ne bo dolgočasen … Po prvi uri, sem vedela, da sva imela neizmerno srečo in našla učitelja nemščine, ki nama je pisan na kožo. Marco je pravi pedagog, z izjemno zanimivo in življenjsko razlago. Prvič v življenju mi je jasno kaj za hudiča so dem, den in podobne zadevščine. Na najino željo že eno leto delamo zelo podrobno slovnico in počasi se približujem točki, ko lahko rečem, da so mi gole osnove jasne. Ne napol jasne, ne površno jasne, ampak da sem zgradila trdne temelje. Že iz svojega dela vem, da želi večina čim hitreje priti do cilja in si praktično nihče ne želi vzeti časa za pravo razumevanje snovi (+ preživeti je potrebno duhomorno piflanje slovnice), a brez tega pri odraslih enostavno ne gre. Sem realna – pri urah 1x tedensko in kroničnemu pomanjkanju časa, sva midva zelo počasna, a sva do znanja prišla brez pretiranega stresa.

Na kar sem daleč najbolj ponosna, so prebrane prilagojene nemške knjige. Prva je bila na A2 nivoju, brali smo jo skupaj in občasno sem jo doživljala kot pravo “nebodigatreba” hudobo. Pa še tematika je bila bolj zamorjena – Faust. :D Naslednjo sva že brala sama in se čudila koliko hitreje gre. Sigmund je bil kmalu premagan. Zadnja na A2 nivoju je bila otroška kriminalka, ki se je po moje kar sama prebrala … pa še zanimiva je bila. Danes začenjam s prvo knjigo B1 stopnje in počasi čutim, da se bližam prelomu. Prelomu, ki bo pomenil, da bom začela bolj suvereno govoriti, da bom končno znala uporabiti tisto tono besed, ki jo imam memorizirano v glavi, ter da se počasi a vztrajno približujem cilju – B2 nivoju.

Ne verjamete, da je Marco popoln učitelj zame? Kaj pa, če vam povem, da je obenem tudi fotograf? Tak čisto pravi, ki ga med urami zaslišujem tudi o tej ali oni fotografski zadevi. :D V osnovi sem ga najela za fotografiranje hčerkice in babice na njunem najljubšem mestu – otroškem igrišču. A ker njenih fotografij ne objavljam nikjer na spletu, bom danes z vami delila eno “mojo”. Imela sva ravno 10 minut, a je Marcu le uspelo narediti nekaj luštnih fotografij. Škoda samo, ker je imel tako nefotogeničen model. Takole izgleda lepotna blogerka, ki nima gor skoraj nič ličil, je nepočesana in se je zadnjo uro in pol lovila s hčerko po igrišču. Naj sploh dodam, da je bila težka in neprespana noč ali vam to že povedo moji podočnjaki?

Danes sem zelo čustvena in se mi je zdel kar pravi trenutek, da napišem “par” besed o nečem, kar je meni zelo pomembno in me že eno leto spremlja skoraj vsako soboto. Imate tudi ve  kakšno zahtevnejšo neizpolnjeno željo? Ste mogoče kakšno že realizirale?

Nemška literatura A2-B1

Gejba Parokeets by Marco Wolf
Foto: Marco M. Wolf

Mastnokožka, ki ji že zrak maši pore na zelo občutljivi koži ... le kako ne bi pristala pri raziskovanju izdelkov za nego kože? TUKAJ pa vas čaka cel roman o meni, da lažje vidite ali so moje ocene uporabne ali ne. Če iščete moje popuste/kode ali pa trenutno top poste, bo tole prava povezava.

11 thoughts on “Ko se uresniči dolgoletna želja”

  1. Čestitke :) Meni so jeziki v užitek, tako da vedno samo čakam kakšna obdobja v življenju, ko se lahko lotim kakšnega novega ali obnovim kakšnega starega :)

    Sicer pa je ena tistih stvari, ki mene osebno zelo matrajo, pa bo enkrat treba najti čas zanje, plavanje. Včasih sem ogromno plavala, potem pa popolnoma nehala in pogrešam. Ampak trenutno sem “šibka na disciplini” :cool:

    Odgovori
  2. Vau, kapo dol za ta podvig! Sem žal tudi “v kampu”, ki si ni blizu z nemščino (spljoh; v šoli imela IT & FR, pa žal ni velik ostalo). Znanje jezik(ov) se mi zdi tako pomembna stvar..
    Na fotografiji si pa čudovita, gejba; ujet je tako lep trenutek (kaj je lahko še lepšega kot kar praviš se je dogajalo prej – sreča s tvojo malčico). :silly:

    Odgovori
  3. Sama ne vem nemščine niti malo, nikoli se je nisem učila in bi me z lahkoto prodali v suženjstvo. :)
    Imam pa že kar nekaj časa željo po tem, da se je bi naučila. Poleg tega, da je zelo uporabna imam mogoče nekoč željo delati v Avstriji. :)
    Najbolj pa me jezi, ko ne razumem nobene besede in se počutim kot butelj. :smell:
    Za zdaj so to samo še želje in je zaradi ostalih obveznosti nekako še nisem realizirala. :)

    P.S. : Na fotografiji izgledaš super! :)

    Odgovori
  4. Pozdravljam tvojo vztrajnost da se naučiš jezika. Sama sem nekaj let nazaj hodila v Šolt pa je bilo ob službi 2x na teden preveč materiala da bi ga lahko predelala in sem na koncu pustila tečaj. Individualne ure so res najboljša rešitev je pa to na žalost ena najdražjih :(. Mogoče lahko napišeš po katerih učbenikih predeluješ slovnico?

    Odgovori
    • Nemščine človek res ne more obtožiti simpatičnosti. :silly: Meni ni žal denarja, ki sva ga že in še bova, vložila v učenje. Če nič drugega, zdaj veliko lažje berem nemške blogerke. :biggrin:

      Odgovori
  5. iiid debest življenjski izziv, res kapo dol. Meni je v življenju edino žal, da me mama ni spodbujala, vpisala k nemščini, ker bi jo sedaj še kako potrebovala, pa znam ravno 5 besed:). in sem včasih mojemu fantu kar malo fauš ko tako dobro govori, piše, bere nemško. Enkrat mi je celo rekel, da bolje zna nemško kot angleško:). Ampak ja, nikoli ni prepozno:), mogoče nekoč izziv zame:) P. fotografija je tako naravna, pristna in prelepa si. Wolf zmaga:) :thumb: :thumb: :thumb:

    Odgovori
    • Jaz mojemu zavidam skoraj popoln naglas. Jaz njihovega “r” ne bom nikoli znala pravilno izgovoriti. Že sedaj si lomim jezik.
      Ti lahko vsaj dragega vzameš v šoping kot prevajalca. Ne vem, če ti bo hvaležen, a je včasih pač treba potrpeti. :biggrin:
      :rose:

      Odgovori

Leave a Comment