Sprehod v gozdu

Čudovite dneve s skoraj poletnimi temperaturami rada izkoristim za sprehod po gozdu. Imamo srečo, da nas od gozda loči le par minut. Jeseni je še posebej lep. Trenutno je polno kostanja. Gob je malo, ker je zemlja pod drevesi suha.

Vabljeni z menoj v naravo. 

Že na začetku se pot vztrajno vzpenja navkreber.

Sončni žarki le s težavo prodrejo skozi goste drevesne krošnje. Zato je v gozdu prijetno sveže in sence je v izobilju.

Hitro se stemni, do sončnega zahoda manjka dobrih petnajst minut.

Kostanja je letos veliko, a je črviv in suh. Pozna se, da že dolgo ni bilo dežja.

V slabih dvajsetih minutah prispem na jaso. Sinoči je bil zahod tako veličasten, ves obžarjen, jaz pa brez fotoaparata. Danes je bil pogled proti zahodu običajen in ni ponudil tistega mogočnega pogleda.

O, narava, kako blagodejno deluješ name. 

Če ne želim tipati po gozdu, se ne smem obirati. Adijo, moj zeleni kotiček. Jutri te spet obiščem. In pojutrišnjem tudi… Podvizati se je treba in oditi v dolino.

V dolino? Da v dolino. V dolini tihi je vasica mala… si v mislih popevam in se spominjam pravkar preminule legende slovenske glasbe Lojzeta Slaka. Posnetek je z legendarnega koncerta z Big Foot mama-o v Križankah (Neki sladkega & V dolini tihi).

A on odšel je odšel je daleč proč, zapel zavriskal je v tiho noč…

Najdite trenutek notranjega miru v objemu narave.